ZRNO

ZA ZRNOM

ODTEKA

PUŠČAVA

NESLIŠNO

SKOZI GRLO

STEKLENEGA ČASA

večer, ki izginja v aorti velemesta

band, ki zažiga publiko v transu

strel, ki v truplu konča

kaplja, ki v korito škropota

Krogi tišine na vodi

globoke, sanjave oči

Svet, ki pod ledeniki spi

njeno pregrešno Telo,

ki na kavču koprni

zlitina dolgih vročičnih prizorov

vse to, vse to

Odlito v črke spomina čaka,

da jih odmrzneš z dihom

in glasom

DIM

POD MODRE

OBOKE UHAJA

JUTRO DIŠI

OD PRVEGA ČAJA

NA JEZIKU

SE TAJA

V KRI HIMALAYA